Železničarska kolonija

Branimir Ritonja: ŽELEZNIČARSKA KOLONIJA

Umetnikovo oko je tokrat pritegnila Železničarska kolonija v mestni četrti Studenci v Mariboru, najstarejše delavsko naselje v Sloveniji, v katerem se v letih obstoja združujeta dva procesa: ohranjanje avtentičnosti in stremljenje k samosvojosti. 

Delavsko naselje s štiridesetimi večstanovanjskimi hišami ima kulturnozgodovinsko in etnološko vrednost ter je spomenik kulturne dediščine. Pričeli so ga graditi leta 1863 in dogradili leta 1874. V koloniji je ob koncu 19. stoletja živelo tudi 1600 ljudi. Hiše z vrtovi so grajene v smeri vzhod–zahod in so urejene v pravilen raster. Prvotno imajo kamnite temelje, pritličja so zgrajena iz dvakrat žgane rdeče opeke, zgornja nadstropja pa so sivo ometana in predeljena z zobčastimi venci.[1] Sprva so tam bivali samo delavci delavnic Južne železnice z družinami, ko pa pogoj za bivanje v koloniji ni bila več zaposlitev v železničarskih delavnicah, se je slika prebivalstva kolonije precej spremenila, prav tako pa tudi njen zunanji videz. Vse do konca prve svetovne vojne, ko so kolonijo vzdrževale delavnice, je ohranila avtentično podobo, v njej pa se je razvila posebna zavest o pripadnosti koloniji. Kolonija je stanovalcem nudila vse, kar so za življenje potrebovali. Imeli so vrtec, šolo, nakupovalni magazin, kopališče, knjižnico, zato so bili skoraj povem samozadostni. Gradnja delavskih večstanovanjskih hiš je sprožila tudi prvi parcialni regulacijski načrt Maribora, ki je posege v tem predelu prilagajal železničarskim delavnicam. Leta 1989 je bil izdan ureditveni načrt, s katerim je bila kolonija zaščitena kot kulturni spomenik. Obnovljena je bila vzorčna hiša. Spremenjena sestava prebivalstva je nato preobrazila videz kolonije, zavest je pešala, ljudje pa so bivanje s kulturno dediščino oblikovali po svoje. Okolje so prilagodili svojim željam. 

150 let kasneje izvirne podobe hiš skoraj ni videti in ravno ta proces stremljenja kolonije k samosvojosti je pritegnil fotografa Branimirja Ritonjo. Ljudje smo različni, to se vidi na zunaj. Ljudje nismo nagnjeni k uniformiranosti, h kateri stremijo oblasti, pravi Ritonja. Fotografski projekt, s katerim je zajel vse hiše v koloniji in za katerega je dobil idejo že leta 1979, je nastajal po korakih, dokončan pa je bil letos med epidemijo, ko se je čas dobesedno ustavil. Fotografija ima to sposobnost, da zamrzne čas, pravi umetnik. Hiše so posnete tako, da sta vidna frontalni in stranski del. Na razstavljenih fotografijah pride do izraza odnos do trenutnega bivalnega okolja, ki nosi zgodbo. Nekaj časa je bil ta odnos povsem zanemarjen, izboljševati se je pričel šele v zadnjem času. Umetnik nam zastavlja vprašanje o spoštovanju lastne in tuje preteklosti. S fotografijami nakaže, kakšen je odnos človeka do zapuščine iz preteklosti in kakšno je njegovo sobivanje z njo. Bivalno okolje se je močno spremenilo. S črno-belo tehniko fotografiranja je umetnik poudaril grafično podobo hiš (okna, beli okvirji, ornamenti…). Gre za vizualni učinek, po zaslugi katerega opazovalec najprej usmeri pozornost na obliko, ki se je spreminjala skozi čas. Človek personificira okolje in ga vzame za svojega. Ko se okolje prilagodi človeku in človek okolju, nastane tisto, kar poosebljajo fotografijeStanovalci z obnovo, ki jo obrnejo sebi v prid, pokažejo svojo individualnost. Različnost, drugačnost, neskladje in razhajanje v gmotnem položaju se kažejo v tem, da je hiša razdeljena med več lastnikov in se ti ne morejo dogovoriti za enovito obnovo. 

Projekt, ki v umetnikovi glavi in na fotografijah nastaja že več kot 20 let, govori o svetu predmestij ali robu mesta. Ta hitro spreminjajoči se svet, katerega del, torej Železničarsko kolonijo, je Ritonja zajel na razstavljenih fotografijah, ni dokončen. Ker se vseskozi spreminja, umetnika sili v to, da ga spremlja in beleži še naprej. 

 

O avtorju:

Branimir Ritonja je bil rojen 23. februarja 1961 v Mariboru, kjer živi in dela. Spada med najvidnejše sodobne mariborske fotografe. Ukvarja se s fotografijo, videom in filmom. 

Fotografira že od osnovne šole, ko je dobil svoj prvi fotoaparat. V okviru fotografskega krožka je v temnici razvil svoj prvi film in izdelal svojo prvo črno-belo fotografijo. Takrat ga je fotografija dokončno prevzela. Pri sedemnajstih je že objavljal v tisku. Diplomiral je na Fakulteti za varnostne vede in se zaposlil kot kriminalist forenzik. Pri delu se je veliko ukvarjal s forenzično fotografijo. Upokojil se je leta 2009. 

Leta 1980 je postal član Fotokluba Maribor. Takrat je pričel ustvarjati pod mentorstvom Ivana Dvoršaka, ki je bil eden najvidnejših slovenskih fotografov druge polovice 20. stoletja. Na njegovih začetnih fotografijah je opaziti vpliv mariborskega kroga, kasneje pa se je od tega sloga odmaknil. Svoje fotografije je pričel pošiljati na fotografske natečaje. Sodeloval je na več kot 50 samostojnih in več kot 600 skupinskih razstavah. Je prejemnik preko 100 nagrad in priznanj tako doma kot v tujini, kar priča o njegovem znanju in strokovnosti s področja fotografske umetnosti. Je dobitnik Glazerjeve listine 2012, zlate plakete SKD 2016, srebrne plakete JSKD 2019, medalje za fotografijo na Salon des Beaux Arts v Carrousel du Louvre, Pariz 2017, posebne nagrade na 8. Festivalu likovnih umetnosti v Kranju 2019 itd.

Postal je umetnik in mojster fotografije. Od leta 1996 je umetniški vodja Fotogalerije Stolp, od leta 2002 je tudi predsednik Fotokluba Maribor, ene najdejavnejših kulturnih ustanov v mestu. Član Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in Društva likovnih umetnikov Maribor (DLUM) je trinajst let.

Med njegovimi prvimi nagrajenimi fotografijami sta fotografiji Starec in Deklica z jabolkom. Proti koncu osemdesetih let je ustvaril fotografska cikla Arhitektura in Portreti. Vse do preloma tisočletja se je ukvarjal z analogno fotografijo. V začetku devetdesetih je pričel fotografirati s srednjim formatom filma in spremenil svoj fotografski slog. Sredi devetdesetih let so ga prevzeli grafiti. Njegov objektiv se je obrnil k ljudem, postal je znan in priljubljen portretist. Tako je nastala serija portretov mariborskih umetnikov. Od začetka tisočletja fotografira digitalno. Svoje znanje fotografije je poglobil tudi na študijskih potovanjih. Tam so nastale mnoge fotografije in serije, ki jih je predstavil v fotoknjigah (Kaznilnica, Maks, Mesta, Kuba, Maroko, Auschwitz).

Njegov fotografski opus obsega poleg portretov tudi krajine, prizore iz vsakdanjega življenja ljudi, motiviko, povezano z Judi in s holokavstom, posveča se družbenokritični fotografiji, ravno tako popotniški, eksperimentira s fotografijo na različnih podlagah, npr. kamnu ali lesu, in jo vključuje v prostorske postavitve.[2] Preizkušal je različne tehnike, kot je npr. fotografika. V njegovih delih se zrcali tudi okolje, ki ga v nekem trenutku obdaja (mariborska dvorišča, predmestja). S svojimi deli poskuša ljudi spodbuditi h kritičnemu razmišljanju, še posebej s serijami Kriv sem, Kaznilnica, Obrazi, Portret itd.

 

Viri in literatura:

Fotograf Branimir Ritonja: Naši umetniki pred mikrofonom, https://4d.rtvslo.si/arhiv/nasi-umetniki-pred-mikrofonom/174431726, pridobljeno 7. 9. 2020.

Dober večer: Branimir Ritonja, https://4d.rtvslo.si/arhiv/dober-vecer/174598097, pridobljeno 7. 9. 2020.

Branimir Ritonja: Pozitivne zgodbe, https://4d.rtvslo.si/arhiv/pozitivne-zgodbe/174430797, pridobljeno 8. 9. 2020.

Branimir Ritonja: Razkošje v glavi, https://4d.rtvslo.si/arhiv/razkosje-v-glavi/174354533, pridobljeno 8. 9. 2020.

Branimir Ritonja, https://www.mariborart.si/osebnost/-/article-display/branimir-ritonja, pridobljeno 28. 8. 2020.

Železničarska kolonija, https://www.mariborart.si/spomenik/-/article-display/zeleznicarska-kolonija, pridobljeno 28. 8. 2020.

Jerneja Ferlež, Stanovati v Mariboru: etnološki oris, izdal Umetniški kabinet Primoža Premzla, Maribor 2009.



[1] Železničarska kolonija, https://www.mariborart.si/spomenik/-/article-display/zeleznicarska-kolonija, pridobljeno 28.8.2020. 

[2] Branimir Ritonja, https://www.mariborart.si/osebnost/-/article-display/branimir-ritonja, pridobljeno 28. 8. 2020. v glavi, https://4d.rtvslo.si/arhiv/razkosje-v-glavi/174354533, pridobljeno 8. 9. 2020.

Branimir Ritonja, https://www.mariborart.si/osebnost/-/article-display/branimir-ritonja, pridobljeno 28. 8. 2020.

Železničarska kolonija, https://www.mariborart.si/spomenik/-/article-display/zeleznicarska-kolonija, pridobljeno 28. 8. 2020.

Jerneja Ferlež, Stanovati v Mariboru: etnološki oris, izdal Umetniški kabinet Primoža Premzla, Maribor 2009.



[1] Železničarska kolonija, https://www.mariborart.si/spomenik/-/article-display/zeleznicarska-kolonija, pridobljeno 28.8.2020. 

[2] Branimir Ritonja, https://www.mariborart.si/osebnost/-/article-display/branimir-ritonja, pridobljeno 28. 8. 2020.

 

Kontakt

Branimir Ritonja + 386 (0)51 336 991 branimirphoto@me.com