OSTANKI SVETLOBE

V pričujoči seriji črno-belih fotografij z naslovom Ostanki svetlobe Ritonja tematizira, kako si človek s sodobnim načinom življenja krči primaren bivanjski prostor. K vizualni izpovedi ga je spodbudilo spreminjanje nekdaj rodovitnih kmetijskih območij,v okolici Maribora, v kvazi urbana. Tovrstne podobe beleži od leta 1988, ko se je začel razvijati južni delmesta, proti Hočam. Tja so zaradi bližine železniškeproge in mestne vpadnice na prostrana poljaumestili več industrijskih obratov in prve trgovske komplekse. Večina podob na pričujoči razstavi jemlajša, datirana v obdobje med letoma 2021 in 2022. Osredotočajo se na postopno pozidavo območjaob zahodni obvoznici. Tudi tukaj se srečamo znakupovalno-obrtnim središčem, ki ga dopolnjujejo nove arhitekturno in urbanistično neatraktivne stanovanjske soseske. Bolj kot h kapitalu usmerjen dosežek družbe je avtorja pritegnilo, koliko je človek pri tem uničil naravo. Na opuščenih zemljiščih je ostalo precej gradbenega odpada, zavržene strojneopreme, pomožnih objektov in praznih nosilcev za reklamne panoje. Te moteče elemente je umeščal v krajinsko fotografijo tako, da jih je kompozicijsko enkrat izpostavil, drugič prikril. Na primer poveličal je zabojnik ali barako sredi travnika, usmeril pogled na odprto gradbišče skozi luknjo zaščitne ograje in posnel ansambel informacijskih tabel, ki delovišče označujejo. Prisotnost trgovin in novih zgradb je na fotografijah komaj nakazal, postavil jih je v drugi plan, na rob koruznega polja ter divje zaraščenega travnika; tik pred rušenjem je posnel zapuščeno dvorišče večje hiše s podirajočo se garažo. Temu motivu v nasprotje pa je našel garažo v novi soseski. Nadalje, na eni od fotografij je v domiselno kompozicijski in vsebinski dialog postavil tudi vitalno drevo ter daljnovod. Z izborom motivov in njihovo subtilno interpretacijo se je močno približal svojemu mentorju Ivanu Dvoršaku ter tradiciji fotografije Mariborskega kroga, ki je prav tako na videz banalne prizore stvarnosti ujel v neponovljivo črno-belo dramaturgijo lastnih občutenj. Na podoben način je Ritonja za učinkovitejšo vsebinsko dovršenost prizorera zlično kadriral. Pogosto je spustil zorni kot in kompozicijsko razmeroma veliko prostora namenil naravi ter nebu in iskal poudarke v vertikalnih formah, medtem ko je v primeru zlatega reza likovnee lemente bolj harmonično razporedil. Posebno vzdušje na posnetkih je pričaral, kadar se je medrazvijanjem v temnici poigral z do-osvetljevanjem pozitiva. Spretno je uporabil temnejših skalo tonov in s tem dosegel več mehkobe ter posledično manjšo razpoznavnost oblik. S tako poustvarjeno podobo so fotografije pridobile več čustvenega naboja in postale vsebinsko popolnejše. V njih je ugašanje svetlobe kot simbolično izginjanje vida, zaradi kateregani smo sposobni dojeti lastnega odnosa do okolice. S takšnim sporočilom se je avtor močno približal drži romantičnega umetnika, ki se je zatekal k idealom narave in se obupan predajal pesimističnim mislim o koncu sveta. A kljub vsemu je »ostankesvetlobe« Branimirja Ritonje možno prevesti tudi drugače, kot platonistično metaforo »razsvetljenega umskega uvida« v dejansko stanje in zadnje opozorilo k razumnejšemu ravnanju z okoljem.

Mag. Mojca Štuhec